Žalostna zgodba ruskih vojnih ujetnikov, ki so za človeka nemogočih razmerah gradili Vršiško cesto.
Vršiško cesto so pričeli graditi na pomlad leta 1915, priprave na gradnjo pa so se začele že veliko prej, v jeseni leta 1914. Cesto čez gorski prelaz Vršič so potrebovali za hitrejše in preprostejše oskrbovanje Soške fronte, ki je besnela na drugi strani Vršiškega prelaza.
Gradnja ceste je potekala izjemno hitro, ne meneč za izčrpane ruske vojne ujetnike in za opozorila domačinov, da se na tem območju pogosto trgajo snežni plazovi, ki uničujejo vse na njihovi poti, so zgradili cesto in tovorno žičnico. Vse z namenom oskrbovanja bojišč na Soškem iz zaledja.
Vse dokler se ni zgodilo. Celo zimo je padlo snega komaj za vzorec. Dokler ni marca 1916 pričelo snežiti, snežilo je več dni zapored, tako intenzivno in brez prestanka. Po pripovedovanjih domačinov naj ne bi bilo tako obilnih snežnih padavin že več kot 35 let, količine snega so presenetile tudi hudih zim vajene ruske vojne ujetnike. V noči iz 13. na 14. februar so se iz pobočja Mojstrovke in Robičja utrgale ogromne plasti snega in z vso silovitostjo krenile proti Dolini. Pod seboj so pokopale delavske barake, postajo žičnice, most, ki naj bi bil zgrajen ravno za primer plazu, konstruktorji so bili namreč prepričani, da bo ta galomanski most preusmeril morebitne plazove mimo barak. Bela smrt je vzela več kot sto življenj ruskih vojnih ujetnikov in okoli 12 avstroogrskih stražarjev.
Preživeli so trije, avstrijski desetnik, pek ki ga je pred plazom obvarovala krušna peč in en ruski vojni ujetnik čigar krike so slišali domačini in ga izkopali izpod plazu.
Gradnja Vršiške ceste je zahtevala ogromno življenj, ne samo ruskih ujetnikov temveč tudi ostalih, ki so pri tem zahtevnem projektu sodelovali.
Kot pietetna gesta za umrle ruske ujetnike, ki jih je bilo ne glede katere zgodovinske zapise pregledujemo, je bilo med žrtvami plazov in vojne največ ravno njih, so na prostoru kjer je stala bolnišnica, zgradili pravoslavno kapelico.
Kapelica sv. Vladimirja je služila kot močan motivator za ruske vojne ujetnike, da so zdržali nečloveške napore in nasilje avstroogrskih paznikov med gradnjo ceste čez gorski prelaz. Leta 1916 je so kapelico predali njenemu namenu. obstaja le ena fotografija, ki naj bi bila posneta ob dokončani postavitvi.
Na nesmiselnost vojne in vsega z njo povezanega nas opozarja tako imenovani Ruski Križ in na njem verz avstrijskega pesnika Petra Roseggerja:
“Al’ na sever, al’ na jug,
vsaka cesta vodi k cilju.
Al’ v boj, al’ v mir,
o tem odloča božja volja.”
Komentarji (0)