Gozd Martuljek je imel v preteklosti več poimenovanj, med drugim tudi Rute, ki ga domačini še danes radi uporabljamo, saj nas spominja na našo preteklost.
S postavitvijo tematskih tabel v bližini Kekljevega mosta, na lepem urejenem zelenem kotičku med jerebikami, lipo in pogledom na Martuljkovo skupino, smo Eko Rutaršce želele povedati, kako se je kraj razvijal, kakšni so bili običaji in navade, kako so živeli naši predniki, ki so soustvarjali naš kraj kot ga poznamo danes. Kot strokovni sodelavec je pri pripravi vsebin sodeloval tudi dr Marko Mugerli.
Z vsebino želimo ohraniti dediščino kraja, ohraniti spomine, ki bi se sicer z leti izgubili in jih deliti z domačini in obiskovalci ter dediščino prenesti tudi na prihodnje rodove.
Prepustimo se zapisom, saj z njimi ostaja naša dediščina živa.
Tu smo doma
“Tle sma dama”
Rute ležijo v Zgornjesavski dolini med Julijci in Karavankami. Na jugu kraljuje Martuljkova skupina, na severu se razprostira Srednji Vrh. Skozi naselje teče Sava Dolinka, med pritoki pa izstopa Martuljek s slapovoma in rastiščem lepega čeveljca. Zaradi ostre klime se ni razvilo poljedelstvo, temveč predvsem pašna živinoreja. Dolina je od nekdaj pomembna prometna povezava med Gorenjsko, Koroško in Furlanijo.
Od kdaj so tukaj Rute
“Ad kda sa tle Rute”
Zgornjesavska dolina je bila prvotno gosto porasla z gozdom. Naselitev je potekala z vzhodne strani navzgor do Dovjega in s Koroške z zahodne strani navzdol. Prvi belopeški urbar naselje poimenuje Gozd (Wald), drugi urbar iz leta 1636 pa Rute v Gozdu (Greütter im Waldt). Tretje poimenovanje se pojavi med obema vojnama, ob odprtju železniške postaje, ko so Gozdu dodali ime Martuljek.
Domača hišna imena
“Takle se pr nas praje”
Naselje Gozd (Rute) se v pisnih virih prvič omenja v urbarju belopeškega gospostva iz leta 1498, kjer je zabeleženih le pet lastnikov rovtov. Do leta 1636, ko je nastal drugi urbar, se je naselje že razširilo na deset rovtov z več lastniki. Po ustnem izročilu sta bili prvi domačiji Omanova in Pintarjeva, ena najstarejših stavb pa je Rabičava kašta iz okoli leta 1530. Poleg hišne številke so imele hiše tudi domača imena, ki se niso spreminjala, kljub menjavi lastnikov.
Težko delo
“Trdu sa devale”
Kmetije so temeljile na živinoreji in gozdarstvu. Rutarjani so že od leta 1833 pasli drobnico na trentarski strani Vršiča. Od poljščin so gojili lan, krompir, fižol, zelje, ajdo, rž, oves, koruzo in ječmen. Ob potokih je obratovalo 13 mlinov in 3 žage. Vodna sila je poganjala tudi prve diname.
Obrtniki so pogosto prihajali delat na dom (“u štera”), zlasti čevljarji in šivilje, medtem ko so fizični delavci delali na poljih (“hodili so u tarbh”). Od 16. do 19. stoletja so domačini sekali les in kuhali oglje za fužine.
Promet
“Kaku sa rajžale”
Izredno pomembna je bila cestna povezava med Kranjsko in Koroško. Že leta 1574 je bila cesta skozi dolino do Podkorena in čez Korensko sedlo prilagojena za vozove. V zimskem času so jo čistili korenški furmani – ježvarji, cestnino pa so pobirali pri mitnici Pr Brinjarjo.
Trasa stare ceste je potekala skozi Rute po današnji glavni cesti, le del pri Brinjarju je vodil preko lesenega mostu mimo Pajštvarja. Leta 1938 je bil zgrajen današnji betonski most, znan po čudovitem gorskem razgledu.
Ključen preobrat je prineslo leto 1870, ko je prihod prvega vlaka domačinom omogočil stik s širšim svetom.
Turisti
“Letavišarje”
Turizem je zacvetel že pred drugo svetovno vojno. Gostje so bivali pri domačinih in pomagali pri kmečkih opravilih. Turizem je spodbudil lokalno gospodarstvo, delovale so številne gostilne, pošta in trgovine. Leta 1936 so odprli hotel KO-OP, lopo in Mladinski dom. Po vojni je Mladinski dom postal okrevališče za otroke z boleznimi dihal. Leta 1951 so v vasi zgradili scensko vasico za snemanje filma Kekec. Leta 1981 so Rute postale del Triglavskega narodnega parka.
V starih časih
“U staradavnah čash”
Kmečke hiše v Rutah so bile različnih velikosti, z vhodom spredaj in zadaj, strmimi skodlastimi strehami in značilnimi notranjimi prostori. Vodo so zajemali iz štern, elektrika pa je prišla leta 1935. V zimskem času so ženske predle volno in lan. Zaključek predenja so obeležili s paprednco. Če se pred pustom nobeno dekle ni poročilo, so fantje skozi vas vlekli okrašeni ploh in pripravili pustno veselico. Domačini so se radi udeleževali smnjov. Večkrat so organizirali tudi kmečko ohcet, ki je prikazovala stare ženitovanjske običaje.
Kako so se zdravili in šolali
“Kaku sa se cajtale, pa kam sa u šova hadile”
Rute so spadale pod kranjskogorsko župnijo. Sprva sta bili v vasi dve manjši kapelici, večja kapela Srca Jezusovega pa je bila zgrajena leta 1911.
Vaščane so v 18. in 19. stoletju prizadele epidemije, kot so črne koze in vročice. Zdravnika so imeli v Kranjski Gori, kamor so hudo bolne prevažali s konji. Pomembno vlogo pri tem je imela Angela Lavtižar (Pintarjeva), ki je pomagala bolnikom in prevažala zdravnika ter babice. Pri težavah so si pomagali z domačimi zdravili. Po uvedbi obveznega šolanja leta 1774 so otroci iz Rut začeli hoditi v šolo v Kranjsko Goro, a je bila udeležba sprva zelo slaba. Leta 1808 je šolo obiskoval le en otrok od 43. Po drugi svetovni vojni so krajani zgradili svojo podružnično šolo, ki je delovala do leta 1971. Kratek čas po vojni je v Rutah delovala tudi knjižnica.
