Izkoristi dan za gore: skalni užitki v idilični vasici pod Triglavom
Vir: Siol.net
Foto: Peter Podobnik
Izkoristiti dan za gore ni nikoli slaba odločitev. Z Rifterjem smo tokrat iskali skalne užitke, skalnate korake in oprimke navpik, ter se v Mojstrani, idilični vasici pod Triglavom, pobližje spoznali s plezanjem, feratarstvom, ki nam ga je podrobneje predstavil tamkajšnji domačin, izkušen, vsestranski alpinist, občudovanja vreden sogovornik, gorski vodnik mnogoterih talentov – Grega Kofler.
Grega Kofler je z ženo gonilna sila podjetja Kofler Sport, profesor športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno liceno IFMGA, učitelj smučanja III, alpinist, alpinistični inštruktor, učitelj teka na smučeh, gorski reševalec … Grega se odlično staplja z mojstranškim okoljem, saj je domačin. Pozna vse skrite kotičke v okolici, ki jih želi deliti z vami. Znanje, pridobljeno z leti, izkušnje in mladostna zagnanost so ga privedle do uresničitve mladostnih želja; predajati znanje in lepoto okolice tudi drugim. Pravi, da je nemogoče vedno mogoče.
Z gornikom, polnim elana in energije, športnikom v pravem pomenu besede, smo med drugim spregovorili o njegovi ljubezni do gora, pomenu ustrezne opreme in pripravljenosti za obisk vršacev, o tisti “pozitivni” negotovosti v skalah, ki plezalca vleče proti vrhu, o pozitivnih in tistih malo manj dobrih izkušnjah iz alpinizma, o tem, kako se podati v začetniški lov za oprimki, kaj mu je pri plezanju po skalnih smereh najbolj všeč, o “deviškosti” skal, o občutkih, ko se “nasloniš na meglo” ter o razvoju plezanja pri nas, in tudi o tem, kako se alpinizem zrcali v njegovem dojemanju sveta.
Klic gora
Grega priznava, da je plezanje dandanes njegov način življenja. Kdaj pa se je prvič srečal s plezanjem, kdo ga je nad tem navdušil, kdaj je v sebi začutil željo postati alpinist in kdo mu je pravzaprav privzgojil ljubezen do gora?
“Brez tega ne gre, enostavno sem bil tako vzgojen. V gore si zaljubljen in te ves čas kličejo, izzivi pa so različni, od alpinističnih vzponov, feratarskih, do gorsko vodniških avantur in tako naprej. Družina je bila tista, ki me je pripeljala do tega, da sem postal alpinist, gorski vodnik. Tukaj sta imela predvsem glavno vlogo moj oče, moj vzgled od malih nog naprej, ter pokojni stric, član meni najbolj fascinantne alpinistične ekipe, tako imenovanih “Mojstranških veveric”. V mladostniških letih sva z očetom veliko plezala, nivo je napredoval. Ljubezen do gora je ostala. Ko imaš to enkrat v krvi, brez tega ne moreš več živeti. Plezati sem začel s šestimi leti, nato me je oče navdušil za alpinizem, prvo alpinistično smer sem preplezal z 12 leti, s 15 leti pa sva se z očetom odpravila na alpinistično odpravo na Mont Blanc, kjer smo opravili normalni pristop, ” začne pripovedovati zanimivi sogovornik.
Na ferato v Mojstrano!
Nad prikupno vasico Mojstrana v ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti – ferati, ki vam omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbirate lahko med dvema različnima feratama, različnih zahtevnosti. Med njima je pot, ki je primerna tudi za začetnike v skalnem svetu!
Obe ferati vas pripeljeta na vrh Grančišča, kjer se vam bo razprostrl prelep pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke! Pot “Mojstranških veveric” je posvečena mojstranškim alpinistom, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v slovenskem alpinizmu postavljali nove mejnike, sebi pa so nadeli vzdevek Mojstranške veverice.
Številni plezalni podvigi
Plezanje je zanj eno najbolj popolnih gibanj, kar jih pozna. Katera gorska peripetija pa se mu je najbolj vtisnila v spomin ter kje najraje pleza?
“Kot enega izmed svojih največjih plezalnih podvigov do sedaj štejem, ko sem nedavno z najstarešim sinom Tomažem (11 let) in srednjim sinom Mihom (9 let) plezal v Severni triglavski steni. Preplezali smo kratko Nemško smer, nato pa smo, ne da bi šli na vrh Triglava po zavarovani poti, preplezali še zahodno steno in severni greben. Vsega skupaj smo plezali skoraj 11 ur, višinsko pa smo preplezali okoli 1300 metrov. Če se osredotočim na samostojne podvige, pa mi je bil največji izziv preplezati Obraz sfinge, prav tako v Severni triglavski steni. Sicer nisem plezal prosto, pač pa na klasičen, tehničen način. Ponosen sem tudi, da smo leta 2004 s alpinističnim odsekom Mojstrana organizirali odpravo v Peru, ter preplezali vse želene smeri in se zdravi vrnili domov. Ta izziv sem dve leti kasneje ponovil tudi z ženo. V severni steni Ranrapalce (6162 m) smo preplezali Skandinavsko smer. Z ženo Anito pa sva leta 2006 v jugozahodni steni Alpamaya (5947 m) preplezala Ferrarijevo smer. V Sloveniji sicer najraje plezam v Severni triglavski steni, ki je največja, najširša, najmogočnejša, tam pa tudi ni velike gneče. Če pa me zamikajo tudi neklasične smeri, pa se odpravim tudi v druge, manj obljudene stene. V tujini je meka alpinizma Chamonix, ki ponuja odlične kombinirane smeri in nasploh super teren za plezanje. Moj kratkoročni cilj je, da z ženo letos ob 40. rojstnem dnevu preplezava Čopov steber, zopet pa me mika tudi odprava v Peru, ki mi je res pri srcu,” razlaga.
Negotovost in strah
Pri “lovu” za skalnimi oprimki ga najbolj mami predvsem negotovost in nepredvidljivost. “To mi je najbolj zanimiva stvar. Tudi če smer poznaš, tudi če si jo naštudiral prek opisa, skice, so še vedno lahko smeri dolge tudi po 1000 metrov. V tem kilometru, karikiram, ne moreš predvideti, kaj vse boš prijel, kje se boš premikal. Negotovost je v tem smislu izziv, ki ga skušaš rešiti in premagati. Strahu praviloma ne občutim, je pa omenjeno čustvo dober zaviralec tega, da ne greš predaleč. Se pa seveda pogosto znajdem v situaciji, ko moram premagati določen strah, ko se ne morem nikamor umakniti, temveč se premakniti do varne stene, da pridem do varne stene. Z izkušnjami in znanjem je strah moč premagati. Ne sme pa strah nikoli prerasti v iskanje sreče. Mogoče ti je bila sreča naklonjena en dan, naslednjič ti ne bo. Prevelikega izzivanja v skali zagotovo ne sme biti,” izkušeno svetuje.
Kot pravi, se mu nesreča na plezalnem področju še ni pripetila, si pa kot negativno izkušnjo v gorništvu “šteje” predvsem slabo odločitev izpred nekaj let, ko so se s prijatelji opravili na turno smuko. “Na nas se je sprožil plaz, ki je ujel tudi meni zelo ljubega prijatelja. Na srečo smo z ostalimi kolegi hitro in preudarno odreagirali ter ga v dveh minutah izkopali izpod plazu. Na srečo se je vse dobro izšlo,” se spominja.
Življenje z gorami
Grega Kofler rad pleza tako sam, z ženo, prijatelji, trenutno pa mu je v največje veselje, da se v gore že lahko poda s svojim podmladkom. Pri družini Kofler se alpinizem sicer tako ali drugače zrcali v njihovem dojemanju sveta. “Za kakšne večje podvige so sicer sinovi še premajhni. Živimo z gorami, hribi, s planinsko dejavnostjo, s športom nasploh. Sinovi sicer ne trenirajo plezanja, pač pa hokej in judo. Plezalna dejavnost se vključi povsem spontano,” pove.
Z nasmehom na obrazu pa spremlja tudi razvoj plezanja v Sloveniji. V Sloveniji imam vrsto naravnih plezališč. Če se primerjamo s tujino, kakšna so naša plezališča, kaj nudijo? Kako sogovornik ocenjuje priljubljenost plezanja pri nas?
“Razvoj je šel naprej, posebej, če primerjamo današnje obdobje in tisto izpred 15 let. Priljubljenost in množičnost sta na mnogo višji ravni. Tečaji so gotovo naredili svoje, tako na športnoplezalnem kot tudi na alpinističnem področju. Imamo mnogo mladih, ki premikajo meje v vrhunskem alpinizmu, pa tudi na športnoplezalnem področju. Veliko se dela tudi na urejanju, vzdrževanju plezališč,” pripoveduje. Dodaja, da kljub temu da se je plezanje tako razširilo, pa le ni izgubilo tiste pregovorne romantike.
“Deviške” skale
Potipati “deviško” skalo ima pri plezalcih svojevrsten čar, je vstop v nedotaknjen svet dejanje, ki marsikomu predstavlja vrhunec plezalnega izkustva? Kaj meni o tem Grega Kofler?
“Deviška skala je gotovo nekaj posebnega (smeh, op. p.). Dejstvo, da še nihče ni bil tam, da si tam prvič, je nekaj posebnega. Res je, da mi kaj takega ni uspelo v Himalaji, mi je pa zato v naših gorah, pa na Hrvaškem, kjer sem že potegnil pet prvenstvenih smeri,” razlaga.
Plezanje je eden od športov, ki se ga praviloma ne lotimo sami in čez noč. Kako torej? Kako se podati v začetniški lov za oprimki? “Moj nasvet vsem, ki bi se radi ukvarjali s plezanjem, je, da se najprej udeležijo začetnega tečaja, kjer si pridobijo osnovne informacije, kako bo samo plezaje potekalo, pa informacije o tehniki, opremi. Kogar premami, lahko nadaljuje v alpinistični šoli ter začne plezati v gorah pri nas in v tujini,” odgovarja.
Nesreč v gorskem svetu še vedno preveč
Kakšna pa je plezalna kultura slovenskih plezalcev? Znamo dovolj dobro oceniti svoje zmožnosti in se lotevati svojemu znanju primernih smeri? “Izkušnje so dobre. To je navsezadnje zasluga tudi dobrih alpinističnih odsekov, ki so podkrepljeni z znanjem. Več “težav” sem imel na drugih področjih, kjer je večkrat moč srečati alpince z neznanjem, neprimerno opremo in slabo pripravljenostjo na ture. “Težave” torej gotovo pridejo na plano v smislu gorskega reševanja, pri gorskem vodništvu lahko dobro oceniš gosta ter na podlagi tega, kako aktiven je sicer, presodiš, kje se bo hodilo oziroma plezalo. Feratarstvo je sicer postalo izredno priljubljeno. Je pa lepo videti uspeh našega stalnega ozaveščanja o pravilni uporabi opreme, o tem, kako se pravilno gibati, kako vpenjati vponke, o postopkih reševanja. S tečaji pripraviš človeka, da se bo varno gibal, čeprav 100-odstotne varnosti ni. Veliko, še vedno preveč je nesreč zaradi neznanja. Število obiskovalcev gora se povečuje, tako domačih kot iz tujine, posledično je statistika večjega števila nesreč večja. Še zmeraj je veliko ljudi, ki so neprimerno obuti, neprimerno opremljeni, neprimerno pripravljeni v smislu priprave na turo,” meni Grega Kofler, ki kot gorski reševalec deluje od leta 1999.
“Oče me je tistega leta prepričal, da sem se pridružil gorskim reševalcem v Mojstrani. Potem se je zgodba nadaljevala naprej. Med drugim sem postal tudi gorski reševalec letalec, ki lahko operira na helikopterju z jeklenico. Zaradi narave dela sem sicer ta del sčasoma opustil ter se posvetil klasičnemu reševanju,” pove.
Gorsko vodniški turizem narašča
Dandanes Grega Kofler predaja znanje drugim, ne pušča pa dvomov, od koga se je največ naučil. “Gotovo od očeta in strica,” kot iz topa izstreli.
Grega Kofler je skupaj z ženo podjetje Kofler Sport sprva odprl zaradi otroških programov, kasneje pa sta uvidela priložnost v gorskem turizmu. “Leta 2012 sem se prijavil na izobraževanje za gorskega vodnika, leta 2016 sem postal pripravnik, vodnik z mednarodno licenco pa sem od leta 2019.Sicer ponujamo gorsko-vodniške storitve – od vodenja v Severni triglavski steni, klasičnih pristopov na Triglav, vodenja grebenov, turnega smučanja in ostalih stvari, ki spada jo v gorsko vodništvo. Gorsko vodništvo se je pri nas sicer v zadnjih treh letih premaknilo na višji nivo. Ob primernem marketingu se da prodajati produkte in od tega tudi živeti. Je pa treba dejavnost razpršiti. Razvoj je opremo premaknil naprej, tudi razmišljanje ljudi se je sčasoma spremenilo, da niso vsemogočni, da za vodenje določenih tur potrebujejo strokovno vodenje, da so varni,” razmišlja ter za konec vsem gornikom glede varnega obiska gora svetuje: “Priprava na turo je najbolj pomembna. Pomembno je, da se preveri vreme, da se tura prilagodi situaciji, da s seboj vzamemo tehnično opremo, čelado, samovarovalni komplet, pas in da smo primerno obuti ter oblečeni. Pred turo pomislimo, če smo jo zmožni izvesti sami ali pa se v gore raje odpravimo z gorskim vodnikom. Vsekakor pa mora biti na daljši turi, bodisi v Julijcih ali Kamniško-Savinjskih Alpah tudi aluminijasta folija, nožek, čelna svetilka, prva pomoč, železna rezerva.”
Komentarji (0)