Z Borom smo se srečali v Kranjski Gori. Tokratno preizkušnjo v Rasnovu v Romuniji bo po predhodnem posvetu s trenerjem izpustil, da se bo v miru pripravil na Svetovno prvenstvo v Oberstdorfu. Bor in Anže Lanišek sta trenutno nastanjena v enem izmed apartmajev v Kranjski Gori, saj sta z Anžetom Laniškom edina iz Slovenske nordijske reprezentance, ki še nista prebolela okužbe s koronavirusom. »Zato naju dodatno čuvajo in ščitijo«, Bor pojasni z nasmehom. Ob kavi prijetno klepetamo. Že v prvem trenutku srečanja ugotovim, da živim v zmoti, da se smučarskim skakalcem vendarle ni potrebno odpovedovati vsem dobrotam, niti kavi, niti čokoladi. Bor pije črno kavo brez sladkorja. »Če mi zapaše pojesti 300 g čokolado, jo pač pojem, potem naslednji dan že nekako kompenziram«.
Bor Pavlovčič je bil širši slovenski javnosti do nedavnega dokaj nepoznan, razen med ljubitelji smučarskih skokov, potem pa je na tekmi za Svetovni pokal v smučarskih skokih v Klingenthalu opozoril nase z odličnimi skoki in osvojil prve stopničke v karieri. Na prvi tekmi je končal na 3. mestu, na nedeljski preizkušnji pa je za pičlih 0.7 točke zgrešil prvo mesto. Zato ga poprosim, da se na kratko predstavi.
Bor Pavlovčič
Rojen: 27.06.1998 na Jesenicah
Prebivališče: Mojstrana
Poklic: študent
Klub: ND Rateče-Planica
Trener: Igor Medved
Pri katerih letih si se spoznal s smučarskimi skoki?
Od 8. leta starosti, od leta 2006. Moj oče je teptač in zastavanoša v Planici. Včasih je vozil švicarsko zastavo, zdaj vozi slovensko. Z njim sem hodil na tekme in opazoval skakalce ter dogajanje v Planici iz druge perspektive, ne kot navijač od spodaj navzgor, temveč kot navijač od zgoraj navzdol. Med teptači je bilo vedno dobro vzdušje, rekli so mi da bom čez 10 let lahko nasledil očeta in postal zastavonoša, pa sem jim odvrnil, da bom čez 10 let tukaj jaz tekmoval in ne teptal. Takoj naslednji dan sem se vpisal v ND Rateče-Planica in pričel s treniranjem.
V Državnem panožnem nordijskem centru v Kranju so mi omogočili usklajevanje šolskih obveznosti in doseganje vrhunskih rezultatov, saj so razredi razdeljeni na podlagi odličnosti v skokih. Po zaključeni maturi sem se vpisal na VSŠGT Bled, program Wellness. Izbral sem ga, ker se nekako povezuje s športom, zdravim načinom življenja in zdravega načina prehranjevanja. Zato, da imam izobrazbo, da nisem samo skakalec, za »rezervo«.
Sicer pa izhajaš iz športne družine?
Ja, Uroš Pavlovčič, bivši alpski smučar je moj stric, na tekmi za Pokal Vitranc je bil enkrat tretji. Oče rad smuča, opravil je izpit za gorskega vodnika in učitelja smučanja. Sestra je tudi rada smučala ampak se je dokaj pozno, šele pri 15 letih, odločila da postane profesionalna smučarka. Odšla je na študij v Ameriko, kjer je dosegla nekaj dobrih rezultatov, vendar je kljub vsemu kmalu zaključila profesionalno kariero in se posvetila študiju. Jaz pa sem od vedno rad smučal, v Mojstrani ni bilo nočne smuke, da ne bi bil zraven.
Že iz njegovega pripovedovanja je jasno, da se je odločil, da bo skakanje njegov šport in da bo v tem najboljši. Če je v otroštvu še imel čas za prostočasne dejavnosti, kot so nogomet, košarka in kolesarjenje, je že v času šolanja na srednji šoli v Kranju hobije opustil in se v celoti posvetil treningom skakanja.
Kako pa je danes? S čim se ukvarjaš v prostem času?
Rad se odpravim na sprehod s psičko, avstralsko ovčarko, do slapu Peričnik, kjer je ob Triglavski Bistrici lepo urejena sprehajalna pot. Med treningi igramo nogomet in druge športe z žogo, vendar ne pretiravamo, saj se poskušamo izogibati nastanku morebitnih poškodb.
Kako pa so sicer sestavljeni tvoji treningi?
Po večini opravim en trening dnevno. Že v aprilu začnemo trenirat, takrat se prične z delom neke osnove za celotno sezono (intervali, krožne vadbe itd.). To so kar konkretni vzdržljivostni testi. V maju začnemo skakati na plastiki na manjših skakalnicah (20 m in 60 m), zato da dobimo prve prave občutke. Dvakrat-trikrat tedensko skačem, dvakrat-trikrat tedensko vadim v telovadnici. Kasneje stopnjujemo vadbo in opravljamo vse več skokov, tudi dvakrat dnevno. Včasih je naporno, ampak to vse nas pripravlja na sezono.
Med tekmovalnim obdobjem smo več ali manj na poti. Najprej opravimo treninge »moči« za vzdrževanje, da ne izgubimo aktivacije in prožnosti, prvi trening skokov opravimo na »suhem« za ravnotežje in za občutke, ki jih potem poskušamo prenesti na skakalnico, nato kvalifikacije, dve tekmi potem pa nazaj domov in ponovi vajo.
Se je z izbruhom epidemije koronavirusa močno spremenil način treniranja? Kako si se soočil z vsemi protokoli, novostmi, maskami, testiranji itd. ?
Kljub koroni smo s treningi začeli precej zgodaj, še v času popolne zaustavitve javnega življenja. Ker je Planica oddaljena le nekaj kilometrov, sem bil tukaj v manjši prednosti v primerjavi z ostalimi. Po eni strani mi je bilo všeč, da so treningi v večini potekali na prostem, malo manj kadar je padal dež, ampak se je dalo zdržat. Tujina je bila zaprta, zato smo večino treningov opravili v Planici oziroma v Kranju. Mogoče sem malo pogrešal potovanja in treninge na drugih skakalnicah v tujini.
Kaj pa testiranje in ostali protokoli?
Z začetkom tekmovanj so se pričela tudi redna testiranja. Ta testiranja so precejšnja loterija – ali sploh ne čutiš, ali pa imaš občutek, da so ti med jemanjem brisa »razmesarili nos«. Masko sem se navadil nositi s seboj, sploh v hotelu. Tudi med tekmo ves čas nosimo zaščitne maske, snamem si jo le tri skakalce pred mojim skokom.
To, da je NC Planica praktično na tvojem pragu je najverjetneje precejšnja prednost?
Ja, meni je. Samo nekateri pa so res precej oddaljeni in je že več kot 2 uri vožnje. Ampak se prilagajam programu in ostalim.
Celinski pokal, Svetovni pokal razdeljen na A in B ekipo ali lahko nam laikom razložiš razlike?
Celinski pokal je en rang pod svetovnim pokalom. Razdelitev se naredi na podlagi treningov ali internih kvalifikacij. Prvih 6-7 gre na svetovni pokal. Z dobrimi uvrstitvami se lahko iz Celinskega pokala uvrstiš v Svetovni pokal. A in B ekipa se ločita le po tem, da ima A ekipa na razpolago dodatne ugodnosti (npr. boljšo opremo). Vsaka ekipa ima svoje trenerje in v osnovi se držiš svojih trenerjev, čeprav imamo z enim ali z drugim trenerjem enake cilje in vemo kateri cilj zasledujemo. Moj trener je sicer Igor Medved.
Kakšne pa so tvoje želje oz. cilji za naprej?
Zavedamo se, da smo v mešani ekipi izredno močni, saj so punce resnično v odlični formi. V letošnji sezoni nam je vedno zmanjkal tisti četrti član, da bi imeli realne možnosti za stopničke. Močno verjamem, da imamo sedaj realno možnost za preboj na zmagovalni oder. Najprej se moram seveda uvrstiti v mešano ekipo. Podobno je pri moški ekipni tekmi.
Kaj je tista ključna sestavina za katero meniš, da pomaga oz. vpliva na uspeh ekipe?
Mislim, da so to dobri medsebojni odnosi v povezavi s tem, da verjamemo sami vase in eden v drugega.
Kaj pa na posamičnih preizkušnjah?
»Solo« verjamem, da če se mi vse poklopi: veter, moje počutje, skoki da bi znal doseči dobro uvrstitev!
Imaš pred nastopi kaj treme? Te ta omejuje ali ti pomaga?
Pred nastopom imam vedno tremo. Če jo ne bi imel, bi to pomenilo, da vse jemljem preveč lahkotno. Nekajkrat v življenju sem začutil tudi močnejšo tremo, v bistvu vsakič, ko se je nekaj zgodilo prvič. Ko sem prvič »borbal« za stopničke v Celinskem pokalu, za prvo zmago v Celinskem pokalu itd.
Poznam pa tudi nekaj skakalcev, ki jih je trema dotolkla in so popolnoma zamrznili in posledično zamočili. Zase mislim, da ta trema name ne vpliva tako.
Torej ta pritisk, o katerem je toliko govora, dejansko obstaja in je nekaj kar dodatno obremeni skakalca?
Nekatere ja, druge spet ne. Pri nekaterih, ko za nazaj pogledam kakšno tekmo in slišim napovedovalca, kako govori o pritisku postanem nervozen oz. dobim tremo za tistega, ki je na skakalnici češ, joj, to je pa zdaj res vprašanje ali bo zvozil ali ne!? Ko pa sem se sam znašel v taki situaciji sem si rekel: »Bor samo pozitivne misli in gas«!
Janez Polda, smučarski skakalec iz Mojstrane, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel nov slog skakanja z rokami nazaj in bil polnih petnajst let nosilec rekordnega skoka na planiški skakalnici, je npr. rekel, da »mora skok imeti najprej v glavi, šele potem v nogah«. Imaš tudi ti pred skokom kakšen ritual?
Drugače imam zelo veliko tega. Sem kar vraževeren, včasih mogoče še preveč! Včasih pomislim na čiste bedarije. Npr. dva tedna zapored sem spil kavo, čeprav zadnje čase pijem črn čaj, in dosegel dobre rezultate. Samo na koncu si rečem, da je to čista bedarija in da nima nobenega vpliva.
Ali imate stroge diete ? Nadzor nad hrano in pijačo?
Skakalci smo prepuščeni sami sebi. A ekipa ima nutricionistko. Sam sem z njo sodeloval le eno sezono, na koncu sem se odločil, da bom raje poslušal sebe in svoj organizem. Vsak posameznik poišče svoj način, koliko kilogramov mora imeti, da dobro funkcionira, da se dobro počuti in dobro leti.
Kaj pa prehranjevalne motnje? Tega je bilo v vašem športu včasih res veliko.
Včasih je bilo več tega, ker ni bilo pravila katera je spodnja meja za kilograme. Ker manj kot imaš kilogramov, dlje letiš. Ampak zdaj je to tudi delno regulirano. Razpredelnica je sicer še vedno narejena po principu manj kilogramov – daljši skoki. Vendar iz vidika poškodb in dolžine rehabilitacije, je boljše če nisi pretirano suh in lahek. Najbrž bo minilo še nekaj časa preden bo to področje v celoti urejeno.
Ko si ravno omenil poškodbe si kdaj resno padel ali se močno poškodoval?
Enkrat sem si zlomil roko. Na kvalifikacijah v Kranju sem med poletnim treningom nerodno pristal na plastiki in padel. Zlomil sem si roko in pokasiral opornico ter dvomesečni počitek. Vendar sem že po prvem skoku po poškodbi dobil nazaj tiste občutke. Takrat sem presenetil celo trenerja. V Wisli sem se enkrat na koncu izteka zaletel v ograjo, zgledalo je kot da imam odprti zlom, v bistvu pa me je zaradi velikega pritiska dobesedno sezulo iz čevljev.
Zadnje čase je bilo kar nekaj diskvalifikacij glede dresa? V čem je težava?
Pri tem je res ogromno pravil in so precej zahtevna. Dresi morajo biti po obsegu le 3 dodatne cm širši kot je naš obseg. Vendar med meritvami pride kdaj pa kdaj do odstopanj in včasih se zgodi, da velikost dresa ni ustrezna. Tudi material je eden izmed meril, ki lahko rezultira v diskvalifikaciji. Minimalno odstopanje že lahko privede do diskvalifikacije. Proizvajalcev je več, nekateri si drese šivajo sami. Material in barve so različne in vplivajo na »hitrost« materiala. Gladek je načeloma hitrejši zato v zraku ohraniš več hitrosti. Pri počasnejšem dresu pa nastane nek upor. Načeloma opazujemo kako je pri drugih in delujemo po principu, če je delovalo pri drugemu potem bo tudi pri meni. Občasno se pa zgodi, da se vse obrne na glavo in ne deluje več. V športu je dostikrat vse odvisno od trenutka, »da se vse poklopi«.
Kaj pa delaš, ko »korigiraš« z rokami v zraku po odskoku?
Tega ne delam namenoma. To se dogaja kot posledica napake na mizi in telo nato podzavestno odreagira. Ampak včasih to ne pomaga in mogoče narediš več škode kot koristi. Boljše bi bilo, če bi bil pri miru ampak vedno ne gre.
Kakšen pa je občutek, ko letiš na velikanki?
Ja, je nekaj posebnega. Prvo leto, ko bi moral leteti na velikanki sem dobil vnetje slepiča. Naslednje leto sem v večini tekmoval v Celinskem pokalu, zato sem se za Planico prav posebej pripravil. V kvalifikacijah sem bil 40. in se za las uvrstil na tekmo, kjer sem opravil res dober polet. Je pa zares dober občutek, ko vidiš vse zastave in ko spodaj slišiš navijače. Na rampi »padem v svoj skok« in okolice ne zaznavam več.
Med pogovorom sem dobila občutek, da je pri tebi pomembno, da uživaš med skokom?
Uživam do neke mere. Ne bi rekel, da uživam kot da sem na počitnicah, ker bi potem vse skupaj jemal preveč lahkotno. Ampak tako, da točno vem s kakšnim razlogom in s kakšnim namenom sem prišel sem in kako to doseči. In ko enkrat to ne znese in se znajdem v položaju, ko ne vem kaj bi, se v glavi pojavi črv, ki vrta in takrat se užitek spremeni v matranje.
Kakšne so tvoje sanje ? Tvoj ultimativen cilj? Imaš vzornika?
Khm, nikoli si nisem rekel, da imam prav nek določen cilj. Si pa z doseganjem novih sprotnih ciljev postavim vedno nove, ki so zahtevnejši in težje dosegljivi. Vzornika nimam, ga nikoli niti nisem imel.
Kaj pričakuješ marca v Planici?
Super bi bilo, če bi se v areno vrnili navijači, ampak vsi vemo da so to le želje, ki se po vsej verjetnosti ne bodo uresničile. Želim si popraviti osebni rekord. Trenutni je 234.5 m.
Vabimo vas, da našega ambasadorja spremljate na Svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu in nato na finalu Svetovnega pokala v smučarskih skokih v Dolini pod Poncami. Spremljajte našega asa preko televizijskih zaslonov in navijajte zanj ter ostale slovenske smučarske skakalce!
Komentarji (0)