Prvo skromno kočo so leta 1899 zgradili pod vodstvom rateškega župnika Josipa Lavtižarja in gospodarskega odbora agrarne skupnosti pod okriljem radovljiške podružnice SDP in jo odprli 3. septembra 1899. Koča – zavetišče v Zelju pod izvirom Nadiže – Save Dolinke in ni imelo dolge življenje dobe, saj jo je podrl snežni plaz s Ponce že v zimi 1903/1904. Rateško-Planiška podružnica SPD je 15. novembra 1936 najela od agrarne skupnosti sedanjo pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo preuredila za potrebe planincev. Zraven koče je postavila meteorološko postajo, oskrbnica pa je trikrat na teden pošiljala vremenska poročila. Po 2. svetovni vojni je bila koča nacionalizirana in v slabem stanju, za popravila so bila potrebna velika sredstva. Po zaključku denacionalizacijskega postopka sta Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Medvode dne 25.4.2013 podpisala dogovor, po katerem je Dom v Tamarju prešel pod okrilje Agrarne skupnosti Rateče Planica.
Dom je stalno odprt. V dveh gostinskih prostorih je 67 sedežev, točilni pult; pod napuščem pred domom je 20, zunaj doma pa 30 sedežev; v 12 sobah je 31 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 20 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.
