Pred mnogimi leti , ko so zime bile še zelo mrzle in polne snega je Vitranc večkrat prišel v dolino pogledat kako se godi vsem živim bitjem.
Bila je huda zima in tema je zagrnila naše kraje tako močno kot še nikoli prej. Nekega večera se Vitranc odloči , da pride spet malo pogledat kaj se godi v dolini.
Ko je prišel do jezera Jasna , ki je včasih bilo še bolj mogočno in globoko kot danes, je naletel na Zlatoroga, ki je stal ob jezeru in točil ogromne solze. Solze so zaradi hudega mraza sproti zmrzovale , se spremenile v čudovite kristale in padle na dno globokega jezera.
Vitranc vpraša Zlatoroga. Zakaj jočeš Zlatorog?
Kako bi ne jokal, ko pa je našo deželo ukleščil hud mraz in prekrila tako močna tema , da niti svojega smrčka ne vidim pred sabo.
Vitranc mu obljubi , da bo pomagal. K jezeru pošlje štiri letne čase. Naroči jim naj se potopijo v globine jezera in najdejo Zlatorogove solze.
Najprej se v jezero potopi Pomlad, nato Poletje, za njo Jesen in nazadnje še Zima.
V jezeru najdejo smrečico ki jo je hud vihar odtrgal od rodne grude in vrgel v globine jezera. Na presenečenje vseh letnih časov so se Zlatorogove solze ujele na smrečico , se spremenile v svetleče kristale in oddajale čudovito svetlobo.
Štirje letni časi prineso smrečico iz globin in jo postavijo na plavajoče deblo, ki je plavalo na površju. Čarobni kristali pa so tako močno svetili , da so oddajali prečudovito svetlobo , ki so se jo razveselila vsa živa bitja. Vsem ljudem in vsem živalim je kazala pot in napolnila njihova srca z veliko topline in upanja na lepše čase.
Od takrat naprej Vitranc vsako leto pošlje štiri letne čase po zlatorogove solze, ki svetijo in prinašajo veselje in radost po dolini.
Vitranc pa od daleč samo opazuje kako se ljudje in živali veselijo.
