Srednji Vrh je vas na sončni strani Karavank, z najlepšim pogledom na Julijske Alpe, od Martuljkove skupine s piramidnim Špikom, preko Mojstrovke, Jalovca, vse do Višarij. Na ledeniški polici so samotne kmetije na nadmorski višini od 960 do 1035 metrov, ki so se ohranile v svojem prvotnem obsegu že več kot 500 let. Dostop do vasi je po cesti, po stari kolovozni poti in po stezah iz Gozda – Martuljka, po domače iz Rut.
V preteklosti je bila vas povezana tudi s Koroško preko prehodov v Karavankah. Pot čez Kamen je stara pot, ki je bila vrisana že na najstarejši vojaški karti za Kranjsko iz leta 1776 in je v preteklosti povezovala vas Srednji Vrh z dolino. Ko je bila zgrajena nova cesta, se je promet preusmeril tja, vendar se pot Čez Kamen ni nikoli popolnoma opustila. Pot do Srednjega Vrha ni zahtevna, izhodišče pa je v zgornjem delu Gozda-Martuljka pri Kekljevem mostu, kjer je informacijski stebriček.
Stara kolovozna pot je iz Rut peljala od Pavlka čez Savo Dolinko preko Omanovega mostu in mimo žage do Frtalje, kjer se je združila s potjo iz kranjskogorske smeri. Od tu se pot strmo vzpenja do kapelice na Kamnu, nato skozi Brinje do kmetij v Srednjem Vrhu. Ker je speljana med skalami in kamenjem, jo imenujemo pot Čez Kamen. Po njej so vozili predvsem les in hodili peš – k nogam k maši , h krstu, k pogrebu in v šolo v Kranjsko Goro.
Danes je pot Čez Kamen predvsem slikovita pohodniška pot, ob kateri odkrivamo naravne in kulturne znamenitosti, ki jih je v svojih spominih na otroštvo v pesmi zapisala Marta Oitzl.
Pot iz Rut Čez kamen v davnini,
vodila mimo žage je in mlinov.
Mlini v takratnih časih so veliko šteli,
da ljudje so lažje preživeli.
Na Frtaljo pa ostali lepi so spomini,
v Valjavko zmeraj radi smo zavili,
k teti Lenkini družini,
se z znanjem novim potešili.
V šolo v Kranjsko Goro po kolovozu smo hodili,
In pri kapelicah se poklonili,
tako so starši nas učili.
Pri srenških tablah na cesto smo zavili,
v Logu pa korak svoj umirili.
Nazaj iz šole nam se ni mudilo,
doma čakalo je težko kmečko opravilo.
Če tožili smo, da naloge je obilo,
rekli so: zato bo čas ko se bo zmračilo.
Počitnic zmeraj smo se veselili,
takrat letoviščarji znani so se zvrstili,
iskali zdravje in tišino v gorski so naravi,
jo spoštovali, varovali, da ostala taka bi do večnosti.
Prišel je čas, da rodove zdajšnje naprosimo,
naj oni za kulturno dediščino bolje poskrbijo,
da v pozabo ne bi šlo, kako včasih je bilo.
Podatke za nazaj iskati ni lahko.
Pot so zasnovale Eko Rutaršce, vse njihove projekte pa je finančno podprla tudi Občina Kranjska Gora. Za idejno zasnovo so poskrbeli na ArheoAlpe, zavodu za kulturo, izobraževanje in turizem Bohinj. Eko Rutaršce so začele delovati v sklopu Univerze za starejše občine Kranjska Gora in so realizirale že dva zanimiva projekta: Za čisto naravo in Pot za Savo. Imajo veliko idej, vložile so veliko truda, prostovoljnega dela in prostega časa. Delajo z veseljem, predvsem z odgovornostjo do narave, do kraja in do ohranjanja kulturne dediščine. V petih letih delovanja so dokazale, da se tudi z majhnimi koraki lahko veliko naredi.
Pot čez Kamen je predstavljena na tablah ob poti z ledinskimi imeni: Na Frtalje, Na Kamno, Pr lese, Pr Kacjano, Pad Gvava, U Bizno.
Z visokim srednjim vekom se je razširila uporaba mlinov na vodni pogon. Uporabljali so ga tudi za žage, stope, kovačnice in v fužinarstvu.
Smeč izvira pod Vošco in Jureževo planino. Na njem sta stala Jurežev in Merklnov mlin. Pod Jurežem potok strmo pada v 100-metrski slap, ki je najvišji v Karavankah.
Pod slapom je bil del potoka preusmerjen v rake – korita, zbita iz desk. Na začetku je stal Tarmanov mlin, takoj pod njim sta bili Frtalježeva hiša in Valjavka. Frtalježeva hiša je imela poleg bivalnega dela tudi mlin za mletje žita in stope. To so podolgovate lesene posode, kjer z dolgimi koli tolčejo po ječmenu, iz katerega dobijo ješprenj. Oboje je poganjala frtalja, to je vodno pogonsko kolo, ki ima navpično os, mlinsko kolo pa potopljeno v vodi. Na Frtalji so mleli za tiste, ki niso imeli lastnega mlina.
Mlinar si je za plačilo vzel nekaj moke. Takemu načinu plačevanja za opravljeno delo, se je reklo mutanje.
Valjavka, manjša samostojna zgradba, je stala nekoliko nižje. V njej so imeli napravo za valjanje platna in raševine.
Naslednji je bil Korošcev mlin, ki je bil ob veliki povodnji leta 1946 popolnoma zasut. Sledil mu je Omanov mlin in nekoliko nižje Omanova žaga, kjer so žagali les za vaščane. Zadnji Citrarjev mlin je v celoti odnesla narasla voda.
Na majhno fužino, danes spominja zgolj ime ravnice Na fužinci na Mojstrovi senožeti.
Večine objektov danes ni več, za redkimi je ostalo le nekaj ruševin.
Frtalja leta 1996
Družinski arhiv Oitzlovih
Valjavka
Družinski arhiv Schaubahovih
Omanova žaga leta 1994
Družinski arhiv Oitzlovih
Znamenja so sprva postavljali v spomin na mestih nesreče, nato v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, vojskah in ob drugih nesrečah ali pa so se s postavitvijo želeli vnaprej zavarovati pred nezgodami. V 17. stoletju namesto znamenj začnejo postavljati kapelice.
V Srednjem Vrhu so Merkelnova, Jureževa, Hlebanjeva in Vavčarjeva hišna kapelica, Hlebanjeva kapela Sv.Trojice in Smolejevo slopno znamenje.
V kapelici Na Kamnu je danes spominska tabla, ki je bila prvotno na bližnji bukvi. Spominja na žalostni dogodek iz leta 1913. Dve deklici sta se po poti Čez Kamen vračali iz šole, ko ju je zajela nevihta. Po pripovedovanju domačinov se je osemletna Minca Kralj pred nevihto zatekla pod drevo, v katerega je udarila strela. V ušesu je imela uhan, ki se je ob udaru strele povsem stopil. Druga deklica je ostala živa.
V Logu, na odcepu poti Čez Kamen od glavne ceste, so nekoč stale srenške table. Prva tabla je bila v spomin na nesrečo, ki se je zgodila 2. januarja 1777. Pod snežnim plazom je umrlo osem Srjanov, ki so šli krmit ovce v Hude hleve. To je bila prva lavinska nesreča, ki je bila zabeležena pri nas.
Druga je bila slika z motivom oglarja, ki se je udrl v kopo, ko je kuhal oglje. Tretja pa je bila spomin na voznike, ki so tovorili čez Koren in so jih na poti pobili ravbarji.
Družinski arhiv Oitzlovih
Smolejevo slopno znamenje se je v zavesti domačinov ohranilo kot kužno. V spodnjem delu je v osrednji niši upodobljena sv. Trojica, v levi niši sv. Anton in v desni sv. Florjan. V zgornjem delu je v osrednji niši lurška Marija, v levi niši sv. Katarina in v desni sv. Urša.
Foto: Milan Polak
Kapelo v čast Sv. Trojice, ki venča Mater božjo, sta leta 1843 zgradila Jakob in Šimen Hlebanja. Zvon, blagoslovljen na ime Šimen, je bil vlit v livarni Antona Sammassa v Ljubljani, leta 1858. V kapelici se zvoni vsak dan in domačinom ob smrti v slovo.
Zemlja je bila od nekdaj vir preživetja Srjanov. V urbarju belopeškega gospostva iz leta 1636 razberemo, da so bile cele kmetije s strmimi pašniki, travniki in njivami, kjer so gojili pšenico, ječmen, rž in ajdo. Na njivah, nekatere so bile višje ležeče v senožetih, so sejali tudi lan za prejo in oves, kasneje tudi koruzo – sirk, repo in krompir – čompe. Za zelenjavo so bile ob hišah grede.
Strme njive so do začetka 20. stoletja orali z ralom na oje, ki je poznano samo v Srednjem Vrhu. Orali so tako, da so v ralo na oje vpregli par volov in začeli na spodnjem delu njive. Oral je gospodar, živino je vodil hlapec ali pastir. Orač je jemal brazde primerne širine in globine, tako da so padale druga na drugo in so stale dokaj pokonci. S takim oranjem so čim manj zemlje spravili podse. Na koncu so spodnjo brazdo znosili na zgornji greben.
Gozdovi so nudili les za gradnjo hiš in gospodarskih poslopij in tudi kot dodatni zaslužek. V času razcveta železarstva v dolini je bila pomembna panoga tudi oglarstvo – kuhanje oglja. Na mnogih krajih še danes zasledimo močno plast črne zemlje z ogljem, kar je ostanek kopišč.
Po poti Čez Kamen so v zimskem času kmetje vozili – furali les, ki so ga poleti posekali v gozdovih. Za prevoz hlodov so uporabljali kratke sani – kurte. Nanje so naložili hlode – štoke, tako da so jih povezali z verigo in z rajklnom utrdili. Zavirali so z rajso in maksom.
Ralo na oje, ki ga je po spominu izdelal Smolejev ata – Janez Mertelj
Vir: Hrani Slovenski etnografski muzej, inv. št. 630:LJU;0007793, foto: Marko Habič
Kurte
Risba: Milan Polak
Furnga
Družinski arhiv Vahovih
Na svoji zemlji
Foto: Jaka Čop
Število prebivalcev Srednjega Vrha se je skozi čas spreminjalo. Pri prvem popisu prebivalstva na Kranjskem iz leta 1754 je bilo v Srednjem Vrhu 87 prebivalcev, od tega 50 moških in 37 žensk. Ženske so v povprečju rodile na vsaka tri leta in večina jih ni dosegla visoke starosti.
V Srednjem Vrhu sta bila doma tudi misijonar Lovrenc Lavtižar in profesor doktor Jože Hlebanja.
Lovrenc Lavtižar (1820 – 1858) je bil rojen na domačiji pri Vavčarju. Leta 1854 je na povabilo škofa Barage odšel v severno Ameriko, kot pomočnik misijonarju Francu Pircu. Ob Rdečem jezeru sta ustanovila misijonsko postajo, ki jo je prevzel Lavtižar. Umrl je mrzlega decembrskega dne leta 1858. Ko se je vračal z misijonskega potovanja je opešal in zmrznil. Decembra 1929 so mu postavili spomenik na dvorišču misijona Rdeče jezero, kjer je tudi šola z Lavtižarjevo spominsko avlo.
Jože Hlebanja (1926 – 2022) je bil rojen na domačiji pri Hlebanju. Diplomiral je na Tehniški fakulteti v Ljubljani in se kot odličen konstruktor zaposlil v Metalni Maribor in tam zasnoval številne žičnice in žerjave. Kot profesor na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani je napisal prve učbenike in uvedel številne nove strokovne predmete. Posebej je pomemben njegov prispevek k razvoju zobnikov. Univerza v Ljubljani mu je podelila naziv zaslužni profesor.
V Srednjem Vrhu je bila posneta vrsta filmov. Leta 1932 so v Bukavju snemali drugi slovenski celovečerni film Triglavske strmine. Film nas med drugim popelje tudi med kosce in žanjice na Hlebanjevo kmetijo. Pri snemanju so sodelovali tudi domačini.
Zgodbo o ljubezni razpeti med domačo zemljo, očetom in dekletom je opisal Slavko Savinšek v povesti Grče.
V Srednji Vrh so pogosto zahajali znani Slovenci. Med njimi so bili etnolog Niko Kuret, slikar Ljubo Ravnikar, planinski fotograf Jaka Čop, dirigent Vladimir Kobler. Mati pesnika dr. Franceta Prešerna je prenočila na Smolejevi kmetiji, ko je šla na obisk k sinu Juriju, ki je služboval na Koroškem.
V Bukavju, kjer so bili posneti prizori iz filma Triglavske strmine režiserja Ferda Delaka in producenta Metoda Badjura Zbirka starih fotografij, Toni Drnovšek
Zbirka starih fotografij, Toni Drnovšek
Doprsni kip Lovrenca Lavtižarja pred farno cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Kranjski Gori
Foto: Milan Polak
Pogled iz Srednjega Vrha na Martuljkovo skupino
Foto: Jaka Čop, osebni arhiv Mije Ogrin
O prvi stalni poselitvi Srednjega Vrha še nimamo dokazov, vendar se je med domačini ohranilo izročilo, da so se tukaj najprej naselili koroški pastirji. Prva znana pisna omemba Srednjega Vrha je v najstarejšem ohranjenem urbarju belopeškega gospostva iz leta 1498, kjer so navedeni gospodarji: Mertl, Kantziann Klebana, Jacob Klebanna, Balthaser Klebanna, Jernni Smille in Lucas Smole.
Kmetije v Srednjem Vrhu so nadstropne in so bile že v 16. ali 17. stoletju grajene iz močnih kamnitih zidov. Že takrat so bile zaključena enota z bivalnimi in gospodarskimi poslopji, ki jih obkrožajo njive, travniki, pašniki in gozdovi. Kmetijo sestavljajo stanovanjska hiša za bivanje, ponekod tudi preužitkarica in gospodarska poslopja: hlev za živino, drobnico in prašiče, drvarnica, sušilnica sadja in kozolci – stogi. Stanovanjska hiša ima glavni bivalni prostor – hišo, kamro, kuhinjo, včasih črno kuhinjo in osrednji prostor – vežo. V nadstropju se osrednjemu prostoru veži pravi zol . Značilno je, da imajo sobe ponekod tudi svoja imena, ki kažejo na funkcijo ali lastnika sobe: hrušovc, mater’n cimr, kimnata. Večina stanovanjskih hiš je podkletenih. Nekatere značilne strehe na čop so še danes prekrite z lesenimi deskami.
Franciscejski kataster iz leta 1827. Srednji Vrh s kmetijami še z imenom Mitterberg.
Vir: Arhiv RS
Gotski portal okna z belopeškim grbom na Merklnovi kmetiji, ki velja za najstarejšo v Srednjem Vrhu.
Foto: Milan Polak
Hlebanjev leseni strop, ki ima na stropniku vrezano letnico 1506 in je najstarejši leseni strop v kmečki hiši na Slovenskem.
Foto: Milan Polak
Pripovedi so vezane na dogodke iz preteklosti, različne domišljijske like, verovanja in so povezana s posebnimi kraji, potoki ali gorskimi vrhovi. V pripovedih se zrcalijo nerazložljivi pojavi in tudi stare modrosti. Nastopajo bajna bitja, kot so bele žene, divji možje in so ljudem koristna s svojim svetovanjem, lahko pa tudi škodljiva. Med motivi sta pogosta divja jaga in zakladi, ki se nikoli ne odkrijejo, ker ljudje v pripovedi ne upoštevajo pravil bajeslovnih bitij ali morda tudi sanj.
Ljudsko pripovedništvo je dragocen del izročila in tradicije, ki ga želimo ohraniti pred pozabo, zato tudi zapis narečne pesmi Dota prot’ Rutam, ki jo je povedala Marta Hlebanja in pripoved o Divji jagi in dekletu v belem. To pripoved je Smolejev Lojza slišal od svojega očeta.
DOTA PROT ’RUTAM
Dota prot ’Rutam
je ana zvintana pot,
pa dota pr’črepljem,
pa sedem u an kot.
U anmo koto j’ bwa brana,
u ta drujmo drevu,
u ta tretjemo pa dečva,
se drži praw grdu.
Če rajat me pelješ,
an fancaut t’ dam,
s’m ga snoče acvrwa,
kle u waržt ga mam.
Suč ja ti, suč ja ti,
mne s’ ja škoda zdi.
Suč ja tako,
da j’ škodwaw n’ bo.
DIVJA JAGA IN DEKLE V BELEM
Trem gospodarjem v Srednjem Vrhu se je mrzle zimske noči sanjalo, da se morajo na Sv. Jurija ob polnoči dobiti v Železnici, kjer se bo začela divja jaga. Če bodo dovolj pogumni in zdržali do konca, bodo s tem rešili zakleto mlado dekle.
Ko je napočil ta dan, eden od gospodarjev ni prišel, zato sta se na pot odpravila preostala dva. Ob polnoči sta nenadoma zaslišala hudobne živalske glasove. Lajanje, zavijanje, cviljenje in tuljenje so postajali vse glasnejši. Zajel ju je mrzel piš, kot bi neznana sila odvihrala mimo. Spodneslo jima je noge, hitro sta se pobrala in ušla.
Blizu doma sta na vrhu nad Hlebanjevo kmetijo – na Hribro videla lebdeti podobo v dolgi beli obleki. Bilo je mlado dekle, ki je na vso moč jokalo – vekavo in ju ogovorila: »Le zakaj niste vsi prišli, tako bi morda zdržali divjo jago in rešena bi bila uroka. Zdaj pa bom spet tavala po gozdu in čakala, da bo na mestu, kamor bo na Sv. Vida zjutraj najprej posijalo sonce, zrastlo drevo. Iz tega drevesa bo narejena zibelka in tistemu, ki se bo zibal v njej ,bo dano, da premaga divjo jago in me reši uroka. In obdarjen bo z zakladom, ki je zakopan nekje v Železnici.«
Počasi je izginila v temno noč. Verjetno še danes blodi po senožetih in gozdovih v Srednjem Vrhu.
Zibka z motivom višarske Marije
Družinski arhiv Vide Robič
Skrinja iz leta 1850
Družinski arhiv Vide Robič
Kip sv. Vida
Župnijska cerkev sv. Vida v Želimljem.
